Arheofuturizem Gorana Mitrovića

Dejan Djorić o razstavi Gorana Mitrovića v galeriji Dar-Mar v Beogradu leta 2022

Celotno zgodovino novejše srbske figuralike določata dve ključni umetniški gibanji. Oblikoval se je v devetnajstem stoletju v duhu dveh velikih slogovnih formacij - realizma in fantastike. Usmerjena v prihodnost spreminja oblike, ne pa temeljev. Slikar Goran Mitrović (Sremska Mitrovica, 1968) je v tem smislu eden najbolj edinstvenih in izvirnih na srbski likovni sceni. Začel je kot slikar, ki ga risba in grafika ni zanimala, od svojih prvih razstav v zgodnjih devetdesetih pa je nadaljeval kot izrazit realist, predstavnik redke vrste t.i. domačega realizma, tistega edinstvenega srbskega prispevka v zgodovini svetovnega realizma. Njegovi najbolj realistični prizori pa so vedno prežeti z iracionalnim vzdušjem magično razumljenega predmetnega sveta in nato z različnimi prikazi grozljivk in odkritij ljudske mistike. Strašilne poroke, vojna strašil, je pripeljala tudi do vojne strojev, obujenega imperija odpadkov in smeti, a ne v urbanem, šejkovem duhu, ampak razumljen v etničnem smislu. Tako se je postopoma ta mojster obračal vedno bolj v čudne svetove, povzdigoval svojega duha v daljne predele domišljije, v fantazijo, ki ni nič dolžna Mediali, zemunski skupini ali vsemu videnemu v teh dveh stoletjih. Mitrović je samosvoj in te estetske spremembe mu omogoča le njegov velik umetniški dar, v ozadju vseh tistih spominov na področja življenja in smrti.

Po letu 2000 se je njegova paleta in ikonografija spremenila od skrajno temne, ki je zaznamovala htonične svetove pošastnega in zemeljskega, do sončnega in nebeškega. S kdo ve kakšnim duhovnim zasukom je slikar odkrival svetle prizore letečih teles in zračnih pojavov. Govorimo o posodah, ki so naseljevale človekov podzavestni svet, preden se je ta dvignil v nebo in vesolje. Je barvno svetla in poduhovljeno radoživa fantazija nekoga, ki se je skoraj asketsko uspel osvoboditi temačnosti temačnih prizorov, ne glede na to, kako spretno in premočno so bili upodobljeni, in zakorakal v svet duhovne svobode.

Pred opazovalcem je torej nov tip sanjanja, uranskega in ne htonskega, ki prehaja iz noči v dan, iz teme v svetlobo. Da so sanje blizu mitom, je opazil že Sigmund Freud, ki piše o realistki Mihajlo Đoković Tikalo v predgovoru kataloga in ne pozna Freudove teze, pravi: "Sanje so neke vrste zakamuflirana mitologija". Pri Mitroviću je antropologija vedno v ospredju; čeprav fizično odsoten, nikoli neposredno predstavljen, temveč le posredno, s svojimi predmeti in stvaritvami, je človek merilo v ozadju tega čarobnega sveta podzemlja in neba. Antropološko razumljena fantazija pomeni plastenje, brezno se odpira navzdol in navzgor, proti okultnemu in proti božanskemu. Rezultat je v bistvu humanizirana vizija, na drugi estetski strani pa dehumanizirana geometrijska abstrakcija, nešteti napadi na telo in dušo človeka v različnih oblikah, ne le avantgarda neokonceptualizma, robotizirana praksa in »smrt umetnosti« ". Mitrović bi rad rešil in povzdignil morda bolj vilinski svet kot človeški svet, starodavne balkanske mite krvi in zemlje, bitij in atmosfere, ki jih uničuje tehnična civilizacija. Starodaven in sodoben, ker svoje slike z optimizmom odpira otrokom, se ta slikar poglablja v sanjsko, mitično in onstransko.

Sporoča le večne resnice, njegov umetniški svet je univerzalen in ne samo lokalni. S temi vizijami se izraža bogato in na gosto stkana vzporedna resničnost, ki je ni mogoče spraviti v kalupe folklore, etnologije, filozofije ali zgodovine. Slikar na oder postavlja bitja, predmete, dogodke in vzdušja, ki jih je mogoče le delno ukoreniniti v človeškem svetu, njegov theatrum mundi je ogledalo sveta. Procesije, vrtenja in vrtinci se dogajajo v posebnem času in prostoru, katerega realnost vznemirja, zahvaljujoč slikarjevi moči, da jih prikliče in upodobi. To so dogodki, ki so pred zgodbo naše dobe kot nekakšna arheologija domišljije, prizori iz nekega idealnega, srečnejšega in popolnejšega sveta in časa. Prezentno in kot kolektivno bitje iz podzavesti strašilo postane veselo, na vrtečem se vrtiljaku. Ta fantazija je prežeta s humorjem. Ne gre pozabiti, da so bili pojavi fantastičnega v stari Grčiji povezani tudi s stripom in karikaturo, ki jo je kot posebnost iracionalne umetnosti raziskoval veliki poznavalec, vzhodnonemški umetnostni zgodovinar Wilhelm Fraenger, eden največjih strokovnjaki za življenje in delo Hieronymusa Boscha.

Občinstvo in kritika se ne bi mogla prepričati o resničnosti Mitrovićeve vsebine, če ne bi videla močne in jasne predstave, ki je ne bi bilo mogoče brez doživetja. Gre za mitsko resničnost, prehod iz prejšnjega nevarnega, grozečega sveta v lažji in bolj človeški. Kot bi rekel Mircea Eliade, slikar »pripoveduje sveto zgodbo, dogodek, ki se je zgodil v pračasu, v dobi začetkov«. V zadnjih delih tega umetnika je nekaj od splošno znanega mita o zlati dobi in raju. Mitrovićeva realnost začne obstajati v naši domišljiji, kjer je osvobajajoča kot ključni korektiv realnosti. Priča smo slikarjevi blaženosti odkrivanja, skrivnosti razvozlavanja, kot bi rekel Jacques Brill. Mitrovićevo vesolje je podobno tistemu, ki se pojavi v presledku časa, ko popustijo racionalne zadržke. Njegovo slikarstvo je med drugim procesično, obredno, karnevalsko, mrzlično, praznično in praznično, ujeto v trenutke zanosa ali vesele sprostitve. Je kot maškarada, kurenti in festival, ko skupnost pade v trans. Kot prehod v druge dimenzije bivanja se vrtijo njegovi vrtiljaki, letijo baloni in dirižabli, cepelini iz kolektivne nedolžnosti in podzavesti še neosvojenega, neraztrganega neba. Mitrović slavi rojstvo sveta, ki se je zgodil pred davnimi časi. To je mogoče le v slikanju s takšno verodostojnostjo, v kateri se mitsko manifestira preneseno iz jezika in zgodbe v univerzalni neverbalni jezik. Oživitev in aktualizacija nekega davnega obdobja evolucije posameznika ali skupine se v teoriji imenuje rekapitulacija. Prehod tega mojstra iz temačne folklore v arheofuturizem, aeronavtiko iz bodoče preteklosti, ni znak (post)moderne »privatne mitologije« kot egoističnega ustvarjanja psevdomitskih svetov s strani modernih in sodobnih umetnikov. Njegove fantazmatske transformacije so nezgodovinske, torej kolektivne, globoko zakoreninjene v podzavesti. Otroci in odrasli, ki se vrtijo na vrtiljaku (v nemščini igra v krogu), so srečni in ta slika prikliče tiste večne trenutke v času. Mit je torej lastnost človeka kot vrste, kot piše Jacques Brill v knjigi Lilith or the Dark Mother. Tudi zdaj je navsezadnje slika odraz nepretrgane povezave s tradicijo, Mitrović pa tudi stroj postavi v funkcijo antike. V tej vlogi so tudi njegove razširitve podobe proti objektu, izstop iz platna v tretjo dimenzijo, proti reliefu in asemblažu. Tako sedaj vidimo, da ustvarja tudi objekte, male plastike hišic s figurami kot v niši oltarja, ki veselo spominjajo na stare švicarske ure s ptičkom.

V nasprotju z analitično, t.i »revne«, primarne in destruktivne umetnosti postavantgarde, je Mitrovićeva integrativna, kot sinteza v prostoru in času razpršenih, razdrobljenih detajlov, stvari, figur, zgodb in idej. Namesto njihove distorzije, deformacije kot enega od principov nove umetnosti, naš slikar v svoji slikovni arheologiji domišljije združuje fragmente, reducira duhovno krajšanje in razkosanje (post)modernega človeka. »Pravzaprav obstaja več stopenj integracije mitskih vsebin«, če uporabim besede Jacquesa Brilla. Morda so vse to le plemenite sanje, drugačne od nočne more, Jungovih »velikih sanj«, ki zajemajo stoletja, prostor in čas, ljudi, splošnega in lokalnega homo sapiensa.

Mitrovićeva zgodba je kot pravljica, nanaša se na bistveno in zdravi dušo opazovalca, ki ga preplavijo demoni brezdušne sodobnosti. Prenese jo v sfero kulture, ki je vedno majhna in intimna, namesto v civilizacijo, ki stremi k samozanikanju in samouničenju. Te podobe so osvetljene, ker ni samo Jehova, Savaot, Bog svetlobe, ampak je bil nekoč veliki bog Ptah ali sonce Memfisa, ki ustvarja živa bitja. Realnost podobe je vedno latentna, na meji med svetovi. Nezgodovinskost in neobjektivnost takšne stvaritve ne pomeni, da ne more nastati kot velika freska preseganja ozkih motivov in razkroja celotne slike sveta v tem času.

Dejan Đorić